Sem čebelar Boris Jereb in pridelujem pravi, naravni med.
ZA naročila in VPRAŠANJA: 040 545 765 / BORIS@LAYOUTPCB.SI /
Na tej strani boste na preprost in razumljiv način izvedeli vse najpomembnejše stvari o medu – znanje, ki ga danes pozna le malo kupcev, a je ključno za izbiro pristnega, kakovostnega čebeljega pridelka. V okviru Čebelarskega društva zavzeto skrbim za izobraževanje mladih čebelarjev in tudi na tej strani delim nekaj informacij. Vabljeni k branju!
V nadaljevanju boste spoznali:
Če želite razumeti, kaj je res pravi čebelji med, vas vabim k branju!
Žal nam ta napis skoraj nič ne pove in nas ponudniki (v tem času še vedno) lahko ˝močno vlečejo za nos˝. Zakaj?
Zato, ker se v kozarcu, na čigar etiketi piše MED (in kupec seveda pričakuje pristen čebelji MED), lahko nahaja
˝umetno proizveden produkt iz sladkorne raztopine, ki nastane iz invertnih sladkornih sirupov ali na podobne
kemijske načine˝ - in ta ˝ med ˝ čebel ni videl, čebele pa njega tudi ne. To je razlog, zakaj ni modro kupovati medu
po zelo nizki ceni (polovični ali celo manj), saj je zelo velika verjetnost, da je v kupljeni mešanici čebeljega medu le
za vzorec ali pa sploh nič.
Kot čebelar in mentor čebelarskega krožka vsem, ki bi radi svojemu zdravju pripomogli tudi z zelo koristnim medom,
svetujem, da ste pri nakupu dovolj previdni. Kot pri vsaki stvari, je tudi tukaj možnosti več:
a) MED kupujte pri znanem čebelarju, ki mu tudi zaupate (tudi na kakšnih stojnicah ni nujno, da vsi ˝čebelarji˝
resnično prodajajo med LASTNE pridelave)
b) kupujte MED v tipskih kozarcih za SLOVENSKI MED (več v nadaljevanju)
c) in bolje je kupovati MED, ki ni bil utekočinjen, ki pa ga na policah veletrgovcev skoraj nikjer ne boste dobili -
so zelo redke izjeme, pri čebelarjih pa je to običajno možno (več o tem v nadaljevanju)
Zakonodaja se v zadnjih dveh letih korenito spreminja, največ zaradi pobud ČZS. Za tipski kozarec za slovenski
med so pravila zelo jasna in vrši se tudi inšpekcijska kontrola. Zaradi visokih kazni kršiteljev zelo verjetno ni več.
Tudi glede naziva MED so že sprejeta nova pravila, tako na državnem nivoju kot tudi na nivoju EU. A trenutno je še
prehodno obdobje in tudi izvajanje kontrol bo najbrž še nekaj časa nezadostno. Do takrat pa bodo kršitve o
dobavljanju sokov namesto medu verjetno še dokaj pogoste. Po ocenah zadnjih let se takega ˝medu˝ v EU proda
več kot 50%, v resnici pa verjetno še precej več.
Zaradi zagotavljanja najboljše kvalitete kupcem, ki želijo kupiti pristen čebelji med, pa osebno ne poznajo čebelarja,
je Čebelarska zveza Slovenije pred leti izdelala tipske kozarce za slovenski med. Opis: tipski kozarec za
slovenski med je poseben zaščiten kozarec, namenjen prepoznavanju pristnega slovenskega medu in
povezovanju medu z njegovo geografsko in kulturno identiteto. Njegov namen ni le praktičen (embalaža),
ampak tudi simbolen – predstavlja kakovost, tradicijo in ugled slovenskega čebelarstva. Ponudnik medu z
uporabo tega kozarca jamči, da je v kozarcu pristen čebelji med in da so čebele nektar in mano za ta med nabirale
izključno v državi Sloveniji. Trenutno je tipiziranih pet velikosti: 98 ml, 212 ml, 370 ml, 555 ml in 720 ml – v slednjega
se lahko natoči od 900 do 950 g medu. Prodajna količina je običajno 900 g.
Malo ljudi ve, da se VSAK čebelji med sčasoma zgosti oz. postane trd. Razlika je le, v kakšnem času se bo zgostil.
Nekateri se strdijo v nekaj dneh ali nekaj tednih (gozdni), nekateri pa lahko tudi šele po enem letu (akacija, lipa).
Bršljanov med se običajno strdi že v satju in ga čebelar sploh ne more iztočiti. V ˝starih časih˝ so medu rekli tudi
STRD. Ta beseda izhaja iz glagola “strditi se”, kar pomeni preiti iz tekočega v trdno stanje. In vsak med, ki je bil
dovolj časa v shrambi, je postal trd. Takega so tudi uporabljali - kot sladilo (sladkorja niso imeli) in tudi za krepitev
svojega zdravja. A dandanes smo potrošniki vse bolj razvajeni in večina želi med v tekoči in ne trdi obliki. S tem ni
nič narobe, je pa težava drugje. Pred tem pojasnilom še nekaj informacij o čebelah. Skoraj nihče ne ve, kolikšna je
temperatura v čebeljem gnezdu, kjer matica zalega jajčeca, iz katerih se po 21-ih dneh, ko je presnova zaključena,
izležejo mlade čebele. Matica na Gorenjskem v sredini zime jajčec ne zalega (december, januar). A kljub zelo
mrzlim dnem, matica ponovno začne zalegati že sredi februarja. Takrat je zunanja temperatura lahko tudi do -20 °C.
Temperatura na obodu ZNOTRAJ panja, kjer se pozimi čebele ne zadržujejo, je le nekaj stopinj višja kot zunaj, torej
okrog -15 °C. Pri tako nizkih temperaturah se čebele strnejo v gručo v obliki žoge, s tem da so vmes seveda tudi
satniki. Bolj kot je hladno, bolj strnjena je gruča. Če se temperatura okolice in s tem tudi v panju poviša, se temu
primerno gruča razširi. Na obodu gruče je temperatura okrog +12 °C. Seveda čebele ves čas krožijo navznoter in
navzven, tako da se tudi tiste na obrobju ne podhladijo. In koliko je torej temperatura v gnezdu za normalen razvoj
mladih čebel? Praktično enaka človeški temperaturi: 35 – 36 °C. Zasledil sem dva zanimiva zapisa:
1) Jedro gruče z zalego ima vedno približno +35 °C – ne glede na to, če je zunaj +10 °C ali –15 °C. To je eden
najbolj izjemnih primerov termoregulacije v naravi.
2) To temperaturo čebele izjemno natančno vzdržujejo, pogosto s toleranco največ ±0,5 °C.
Manjka še en pomemben podatek o temperaturi – poleti se zunanje temperature lahko zelo dvignejo in velikokrat
presežejo mejo +36 °C. Nakladni panji, ki so velikokrat izpostavljeni direktnemu soncu in običajno so temnejše
barve, so še dodatno temperaturno obremenjeni. Brez izjemne čebelje termoregulacije, bi temperatura v notranjosti
z lahkoto presegla tudi +50 °C. Tudi v tem primeru je toleranca potrebne temperature največ ±0,5 °C. Torej
temperatura v panju NIKOLI ne preseže meje +40 °C.
Mogoče že sklepate, zakaj ta podatek ni zanimiv le ˝za splošno čebeljo izobrazbo˝, ampak je zelo pomemben tudi
za optimalno uporabo medu. Med NIKOLI ne sme preseči temperature +40 °C (zakaj ne, bo dodatno pojasnilo v
nadaljevanju). Če smo ga umešamo v skoraj vrel čaj, smo večino koristnih snovi ob tem uničili. Še vedno je to
veliko bolj zdravo sladilo od vseh ostalih, kaj več od tega pa v takem primeru ni. Koristen nasvet: bolje je jušno
žlico, na kateri je med, le pomakati v čaj in čaj srebati s žlice skupaj z medom. Tako ga ne bomo pregreli in obdržal
bo svojo dodatno koristnost našemu organizmu. Med vedno vmešajte v pijačo, ki ne presega temperature +40 °C.
Sam vedno hranim ves pridelan med v naravni obliki, zato medu ne puščam v sodih, ampak ga še v tekočem stanju
natočim v kozarce. Če se v sodu strdi, je vsakomur jasno, da se ga iz soda ne da ˝prestaviti˝ v kozarce, brez da bi
ga prej utekočinili. Takoj natočenega v kozarce pa ga je možno kadarkoli uporabiti, oz. izročiti stranki –
neoporečnega. S tem je mišljena temperaturna neobremenjenost. V primeru, da se v kozarcu med že strdi, pa se
ga lahko zelo enostavno zmehča oz. delno utekočini. Ob tem med seveda ne sme preseči temperature +40 °C.
Najbolj priročen in varen način, ki ga tudi sam uporabljam, je zelo enostaven. Uporabi se dovolj visoka posoda,
vanjo se postavi kozarec s strjenim medom, in do zgornje meje medu, se v posodo nalije vroča voda iz pipe, ki ima
temperaturo običajno med 60 in 70 °C. Na posodo je koristno položiti še pokrovko, da se voda počasneje hladi. Po
dveh, treh urah je med že ˝mehak˝, ni pa še tekoč. Na kruh se tak že lahko odlično namaže. Če želite še bolj
utekočinjenega, postopek lahko enostavno ponovite – predno se voda shladi na sobno temperaturo, le ponovite še
enkrat ali dvakrat. Med se vsakič še malo bolj zmehča in ob takem načinu se ne pregreje, saj ne preseže
temperature +40 °C. Zanimivo je, da če ga mehčamo na tak način, se bo po določenem času počasi ponovno začel
gostiti, kar je normalno. Če je bil pogret na višjo temperaturo, pa ostane utekočinjen in se več ne strdi.
V splošni prodaji je običajno ves med temperaturno že obdelan in se vam (skoraj) sigurno ne bo strdil. Ob tem pa
seveda nimate nobenega podatka, niti nobenega jamstva, da pri segrevanju medu mejna temperatura +40 °C NI
BILA PRESEŽENA.
CVETLIČNI MED
Izvira iz nektarja cvetov, kjer najdejo sladek sok, medičino, ki ga rastline izločajo za privabljanje opraševalcev. Torej
vso medičino naberejo izključno le na cvetovih rastlin Ta splošni naziv ima mešanica medu, ki so ga čebele nabirale
na cvetovih RAZLIČNIH rastlin in zato nima karakteristik le ene rastline. Je lahkotnejši in ima bolj ˝cvetlični˝ okus.
GOZDNI MED
Ta med ne izvira iz cvetov, ampak iz mane – to je sladka snov, ki jo na iglavcih in listavcih oddajajo listne uši in
kaparji. Oboji se hranijo z drevesnim sokom, ki ima v sebi toliko sladkorjev, da jih ti zajedavci kot višek izločijo.
Čebele to ˝medeno roso˝ nabirajo na pokapanih listih in ne neposredno z uši oz. kaparjev. Je temnejši, gostejši,
mineralno bogatejši in ima bolj kremast ali karameliziran okus. Praviloma je za človeški organizem bolj koristen.
Tudi v tem primeru s tem splošnim nazivov označimo tiste manine medove, ki so jih čebele nabirale na različnih
virih in nimajo karakteristik le ene rastline.
SORTNI MED
Sortni med je tisti med, ki večinsko izvira le iz enega vira medenja. Lahko je tako cvetlični kot manin oz. gozdni
med. Cvetlični so lahko: akacijev, lipov, ajdin …Gozdni pa smrekov, hojev, kostanjev, javorjev ...
Za sortne je bistveno to, da ima značilnosti ene vrste nektarja ali mane, kar se potrdi s senzorično analizo in
pelodnim pregledom.
Ker med ni registriran kot zdravilo, se mu ne sme pripisovati zdravilnih učinkov, kot so: zdravi prehlad, zdravi kašelj,
zdravi grlo, deluje proti bakterijam ipd. Takšne trditve in njihovo oglašanje je z zakonom prepovedano.
A naši predniki so dobro vedeli, da ˝za vsako bolezen rož´ca raste˝ in so si pri zdravstvenih težavah pomagali z
naravnimi pripomočki. Mednje vsekakor sodi tudi med in ostali čebelji izdelki. Zdravilnih učinkov mu ne smemo
pripisovati, lahko pa navajamo bolj splošne karakteristike: naravni vir energije; podpora imunskemu sistemu;
antioksidativno delovanje, blagodejno za prebavo in črevesno mikrobiotiko; vsebuje naravno prisotne minerale in
vitamine, itd.
Do sedaj vemo že zelo veliko, kaj vse vsebuje med, a še vedno vsega ne vemo. Naštete so le glavne sestavine.
Sladkorji: glukoza, fruktoza in saharoza. Vitamini: C (antioksidant, podpira imunski sistem), B vitamini: B1, B2, B3,
B5, B6 (sodelujejo pri presnovi energije in delovanju živčnega sistema). Minerali: kalij, kalcij, magnezij, železo, cink,
fosfor (korist: podpirajo delovanje mišic, živčnega sistema in presnovo). Antioksidanti: fenoli, flavonoidi, organske
kisline (korist: nevtralizirajo proste radikale, kar lahko zmanjša oksidativni stres in podpira zdravje srca ter ožilja).
Encimi - čebele dodajo encime medu, ki pomagajo pri prebavi in imajo blagodejne učinke: invertaza (razgrajuje
saharozo v glukozo in fruktozo), diastaza (amilaza - pomaga pri prebavi škroba). Glukozna oksidaza -ustvarja
majhne količine vodikovega peroksida – antiseptično delovanje. Aminokisline: prolin je najpogostejša, vendar med
vsebuje tudi druge esencialne in neesencialne aminokisline (korist: podpora regeneraciji in presnovi). Posebne
bioaktivne snovi in še nekatere organizmu koristne snovi.
Med ni vegansko živilo, saj ni rastlinskega izvora. Med v naravi ne obstaja, temveč ga izdelajo čebele same za
potrebe prehranjevanja svoje čebelje družine. Čebele na rastlinah nabirajo nektar in mano drevesnih zajedavcev –
vendar to še ni med. Med nastane šele v panju, ko čebele večkrat obdelajo nektar tudi s svojimi encimi, ga izhlapijo
in ko je delež vode pod 20% je med ˝zrel˝ in ga pokrijejo z voščenimi pokrovci. Brez čebel ta proces ni mogoč –
človek zato umetno ne more reproducirati medu.
Je pa med seveda vegetarijansko živilo, nekako bi ga lahko primerjali z mlekom.
Med lahko vsebuje spore bakterije Clostridium botulinum, ki ljudem ni nevarna, saj jo črevesna flora odraslega brez
težav uniči. Dojenčki do 12. meseca pa imajo še nerazvit črevesni mikrobiom, zato se spore lahko razvijejo v
bakterijo, ki izloča toksin, ta pa je otrokom do te starosti lahko nevaren. Tem otrokom seveda medu ne smemo
dodajati niti v kakršnekoli napitke (mleko, čaj …) ali v drugo hrano.
Vsi ostali med smejo uživati, tudi nosečnice, saj ta spora do ploda ne more priti.
Izjema so le tisti, ki so na med alergični. Kljub temu, da med vedno vsebuje tudi nekaj cvetnega prahu, je na med
alergičnih le nekaj promilov tistih, ki so alergični na cvetni prah.
Tudi diabetiki praviloma lahko uživajo med – vendar nekoliko omejeno. Priporoča se pol toliko kot za nediabetike.
Anafilaksija je huda, hitro nastopajoča sistemska alergijska reakcija, ki zajame več organskih sistemov hkrati (koža,
dihala, srčno-žilni sistem, prebavila) in lahko v zelo kratkem času vodi v življenjsko ogrožajoče stanje, imenovano
anafilaktični šok. Gre za imunsko preobčutljivostno reakcijo, pri kateri telo po stiku z alergenom (npr. pik čebele,
hrana, zdravila) sprosti velike količine histamina in drugih mediatorjev, kar povzroči nenaden padec krvnega tlaka,
otekanje dihalnih poti in motnje v delovanju organov. Šok praviloma traja kratek čas, nekje do 30 min ali največ do
ene ure. V skrajnem primeru lahko povzroči tudi smrt. Zato velja nujno opozorilo: če kadarkoli posumimo, da je
reakcija po piku v roku ene ure lahko vodi v anafilaktični šok, je TAKOJ POTREBNO POKLICATI 112, kjer nas bodo
povezali z urgentnim zdravnikom. Vsi simptomi, ki se pojavijo kasneje, torej šele po eni uri in kasneje, se ne
obravnavajo več kot anafilaktični šok, ampak kot navadna reakcija po piku, ne glede na velikost otekline in ostalih
težav. Lokalna reakcija na mestu pika, tudi če je oteklina zelo velika ali kakšna druga posebnost, je le lokalna
reakcija organizma in ne ogroža življenja. Izjema so le piki v dihalne predele: vrat, jezik, grlo, saj oteklina lahko
povzroči zadušitev, če povzroči zaprtje dihalnih poti. Tudi v tem primeru je potreben takojšen klic na 112.
Pri kom se anafilaktični šok lahko pojavi in pri kom ne? Odgovor na to je zelo pomemben. Ko nas npr. čebela piči
prvič v življenju in naš organizem tega še ne pozna, do anafilaktičnega šoka nikoli ne bo prišlo. Ko nas enaka vrsta
živali piči DRUGIČ, pa se tako burna alergijska reakcija že lahko zgodi. Lahko nas piči večkrat letno in se teh pikov
že kar nekaj nabere, pa do tega ne bo prišlo. Mogoče nikoli. A nihče nima nobenega jamstva, da se to ne bo
zgodilo pri drugem, pri desetem ali šele pri tisočem piku. Zasledil sem podatek, da je letno okrog 20% zaznanih
alergikov, ki so doživeli anafilaktični šok – čebelarjev. Torej tudi čebelarji pri tem nismo izvzeti, čeprav smo običajno
že ˝navajeni˝ čebeljih pikov.
Za lažjo prepoznavo simptomov, ki običajno spremljajo reakcijo na poti v anafilaktični šok, še nekaj informacij. Ob
tem se seveda pri vsakem človeku pojavijo le nekateri simptomi, ne poteka pri vseh enako.
1. Kožni simptomi (ne na mestu pika): srbenje ali pekoč občutek, močno rdečenje ali bledica, urtikarija (koprivnica)
– rdeči, srbeči izpuščaji po telesu, otekanje obraza, ustnic, jezika ali grla (angioedem), hladna, bleda ali mokra
koža.
2. Dihalni simptomi: težko dihanje ali piskanje pri dihanju, stiskanje v prsih ali občutek stisnjenega grla, kašelj ali
hripavost, težave z govorom ali požiranjem.
3. Srčno-žilni simptomi: hitro ali šibko utripanje (tahikardija ali bradikardija), znižan krvni tlak (hipotenzija),
omotica, vrtoglavica ali izguba zavesti.
4. Prebavni simptomi: slabost ali bruhanje, krči v trebuhu, driska
Kako pomagati pacientu do prihoda reševalcev: če je pri zavesti, naj se uleže in ima dvignjene noge, naj čim
bolj miruje in se izogiba vsem naporom. Če je v nezavesti, ga moramo obrniti na levi bok in sprostiti dihalne poti. Če
ima tak alergik pri sebi adrenalinsko injekcijo, naj jo čim prej uporabi. Če jo imamo sami, pa jo drugemu lahko
injiciramo SAMO PO PREDHODNEM NAVODILU DEŽURNEGA ZDRAVNIKA. Sami tega ne smemo, tudi če smo
lastniki adrenalinske injekcije, saj za to nismo usposobljeni in kot laiki te pravice tudi nimamo.
Čebelarska zveza Slovenije vsako leto pripravi Priporočene cene čebeljih pridelkov, kar je dober orientir za
določitev cene. Na ceno seveda vpliva veliko faktorjev, tudi količina pridelka v tistem letu. V zadnjih nekaj letih je bil
zelo skromen. Leto 2025 pa je bilo po dolgem času vendarle spet nadpovprečno. Cene so različne tudi za različne
tipe medu. Praviloma si sortni malo dražji, prav tako tudi gozdni v primerjavi s cvetličnimi. Seveda tudi večja
embalaža ponuja nižjo ceno gledano na kilogram. V letu 2025 se priporočene cene medu za 900 g gibljejo od 14,10
do 18,90 €, za sheme višje kakovosti od 17,00 do 22,10 € ter za ekološki med od 18,30 do 24,40 €.